Home Življenjepis
Življenjepis

Leta 1562 sta se poročila Vincenzo, matematik in glasbenik na medičejskem dvoru (igral je lutnjo, popularno brenkalo v renesansi), in Giulia degli Ammanati, Galileo pa se je rodil 1564 kot njun prvi otrok, ki je »podedoval« tudi nagnjenje do glasbe. Sestra Virginia se je rodila šele 1573, naslednje leto pa se je družina preselila v Firence, kjer sta se v letih 1575 in 1578 Galileju rodila brat in še ena sestra. V letu 1579 je Galileo živel in se šolal v samostanu Santa Maria di Vallombrosa in razmišljal o vstopu v red, vendar se je poleti vrnil domov. Dve leti pozneje se je vpisal na študij medicine na univerzi v Pisi. Med študijem se je začel zanimati za matematiko in nekatere fizikalne teme, kot je nihanje. Po štirih letih študija se je leta 1585 brez diplome vrnil v Firence.

V naslednjih letih je začel brati Arhimedova dela. Vedno bolj ga je pritegovala matematika, pa tudi Arhimedov način dela: več eksperimentiranja in matematičnega/kvantitativnega sklepanja namesto golega abstraktnega razmišljanja. Ves čas se je kazala tudi Galilejeva tehnična žilica in je pozneje izpopolnil ali izumil še več naprav. Leta 1588 je njegov oče naredil poskuse z vzmetjo, kjer je hotel ugotoviti zvezo med natezno silo in raztezkom vzeti. Ni gotovo, ali mu je Galileo pri tem pomagal, vsekakor pa je vedel za očetove poskuse. Istega leta je Galileo obravnaval tudi težišče teles, kar mu je nazadnje prineslo naslov "sodobni Arhimed". Poskušal dobiti mesto predavatelja matematike na več univerzah, potem pa mu je uspelo v Pisi. Tam je predaval matematiko do leta 1592. Zaslužil je le osmino tega, kar so zaslužili profesorji teologije. Medtem je delal poskuse s padanjem teles. Postavil je domnevo o sorazmernosti njihove hitrosti z gostoto in ne z maso, tako kot je trdil Arhimed in nasprotno od Aristotela. Leta 1591 mu je umrl oče, tako da je moral odslej materialno skrbeti za svoje sorodnike.

Leta 1592 je dobil mesto predstojnika matematičnega oddelka na univerzi v Padovi, kjer je delal do 1610. Predaval je geometrijo in astronomijo, privatno pa je študente poučeval o Evklidu in aritmetiki, o utrdbah, zemljemerstvo, o opisu vesolja in optiko. Leta 1593 je izumil črpalko za dviganje vode na konjski pogon, 1595 je razvil (napačno!) teorijo plimovanja, 1597 pa izumil sektor (neke vrste šestila). Leta 1599 je spoznal Marino Gambo, s katero je potem imel tri otroke, nikoli pa se ni poročil z njo. Bil je dober oče, rdečelasec, hitre jeze, nadarjen govornik in tudi zbadljivec. Da je bil tudi Galileo samo človek, pričajo njegovi izrazi, s katerimi je včasih v svoji vihravosti obkladal svoje miselne nasprotnike, kot sta bila npr. Grassi in Scheiner: osel, bivol, bedak, ubogi prevarant, neumna živina, zver, svinja, zlobni osel, velegovedo, kos govedine, kastrat, itd.

V naslednjih dveh letih mu je Marina rodila dve hčerki (šele pozneje pa sina), januarja 1601 pa se je poročila Galilejeva sestra Livia, ki ji je obljubil doto. Ker je moral zaslužiti dovolj denarja za vzdrževanje svojih otrok in sorodnikov, je poleg privatnega poučevanja študentom oddajal sobe v svojem domu. Leta 1602 je delal poskuse z nitnim nihalom, leta 1604 pa je naredil pomembne poskuse s kotaljenjem kroglic po nekoliko nagnjeni podlagi, za katere je tri leta pozneje našel matematično zakonitost. Na prehodu 1606/1607 je izumil termoskop, primitivnega predhodnika termometra, na prehodu 1608/1609 pa je izboljšal tehtnico za drage kovine.

Leta 1609 je Galileo izdelal in večkrat izboljšal svoj refrakcijski teleskop in z njim prišel do pomembnega odkritja – relativno podrobnega reliefa Lunine površine, čeprav je Luno s teleskopom s 6-kratno povečavo opazoval Thomas Harriot že poleti. Januarja 1610 je odkril štiri Jupitrove satelite, marca pa je v Benetkah izšla njegova knjiga Sidereus Nuncius (Zvezdni glasnik). Opazil je tudi nenavadno obliko Saturna. Zaradi svojih odkritij je hitro postal slaven. Že takoj po odkritjih Jupitrovih satelitov so se pojavila v javnosti nasprotovanja, npr., da so sateliti le navidezni in posledica napak v lečah. Georg Fugger, ambasador v Benetkah, je pisal Keplerju, da bi ga prepričal o napačnosti Galilejevih odkritij. Vendar se je na Keplerja še prej prek toskanskega ambasadorja v Pragi obrnil Galileo, da bi pridobil njegovo mnenje. Kepler je odločno podprl Galileja in morda je bilo to največjega pomena za zanesljivi Galilejev uspeh. Septembra se je Galileo preselil iz Padove nazaj v Firence, kjer je postal dvorni matematik in filozof na medičejskem dvoru - dvoru "Velikega toskanskega vojvode", bil pa je uporaben tudi kot gradbeni strokovnjak. To mu je ustrezalo, saj se je prej pritoževal, da mu zaradi prevelikega dela s študenti zmanjkuje časa za raziskave. Tudi njegovo finančno stanje se je na dvoru precej izboljšalo. Decembra je opazil Venerine mene in to je bil eden najmočnejših dokazov za heliocentrični sestav Osončja. Galilejev astronomski tekmec Harriot je pozneje v letu poleg drugih astronomov potrdil obstoj Jupitrovih lun. Galileo je med drugimi opazoval Sončeve pege in o njih pisal. Inkvizicija je postala bolj pozorna na Galilejevo delo leta 1611. To je bila institucija katoliške Cerkve, katere naloga je bila izkoreninjenje kakršnegakoli krivoverstva. Kardinal Maffeo Barberini (pozneje papež Urban VIII) je postal eden od Galilejevih mecenov in je uradno podprl nekatere Galilejeve poglede na gibanje teles. Po Galilejevem odhodu iz Padove se je Marina Gamba poročila z drugim, vendar je Galileo vzdrževal prijateljske stike z obema in ju podpiral pri vzdrževanju njegovega sina Vinzencia. Postopoma pa je Marina izginila iz njegovega življenja.

Galilejev odhod z univerze na dvor simbolizira preselitev težišča znanosti v naslednjih stoletjih. Doslej se je znanost gojila izključno na sholastičnih univerzah. Pozneje se je znanstveno dogajanje začelo razvijati tudi na dvorih, ki si jih lahko predstavljamo kot zametke državnih znanstvenih institucij. Poleg tega so se v 15. stol. pojavile bolj svobodnjaške akademije kot protiutež togim univerzam. Galilleo je bil član ustanove Accademia dei Lincei (Akademija tistih, ki gledajo kot ris). Medtem ko je Univerza v Padovi nastala že leta 1222 in tista v Pisi leta 1343, je bila Akademija risogledih (Accademia dei Lincei) ustanovljena leta 1603 v Rimu. Član te akademije je bil poleg Galilea tudi Maffeo Barberini, poznejši papež. Akademija je Galileu pomagala objaviti več knjig, npr. Pisma o sončnih pegah in Preizkuševalca (tehtnice za drage kovine), pozneje pa ga je podpirala v spopadu z Inkvizicijo.

V naslednjih letih je Galileo nadaljeval svoja opazovanja, razmišljanja in objave, med drugim o kometih, ki so jih opazili v tem času. Leta 1615 je dominikanski menih Niccolo Lorini v okviru Inkvizicije v pismu napadel Galilejeve in Kopernikove poglede na gibanje nebesnih teles in Galileo se je moral pričeti braniti. Leta 1623 pa je postal papež z uradnim imenom Urban VIII Galilejev podpornik in prijatelj kardinal Barberini, ki je lahko Galileja začasno zaščitil pred Inkvizicijo. Tega leta je Galilej izdal tudi knjigo Preizkuševalec, v kateri je opisal svoja razmišljanja o atomski sestavi snovi.

Boj z Inkvizicijo pa se je nadaljeval. Galileo je trdil, da morajo takrat, ko se zdi nek zakon narave v nasprotju z dobesednim razumevanjem Svetega pisma, teologi poiskati takšno razlago Biblije, da nasprotje izgine. To pa seveda teologom ni bilo všeč. Leta 1631 je Inkvizicija poskusila preprečiti izid Galilejeve prelomne knjige Dialog o dveh glavnih svetovnih sistemih, ptolemejskem in kopernikanskem, vendar je ob papeževi podpori knjiga 1632 vseeno izšla. Pravzaprav bi lahko knjigi rekli Trialog, ker v njej nastopajo s svojimi stališči tri osebe. Knjiga je povzročila prelom prijateljstva med papežem in piscem, saj je papež v njej prepoznal svojo žaljivo karikaturo. Zato je bila knjiga po formalni inkvizicijski recenziji še v letu izida prepovedana, Galileo pa pozvan na inkvizicijsko sodišče v Rimu. Naslednjega leta se je Galilei bolan v Rimu branil v Rimu. Potem, ko so mu zagrozili z mučenjem, je izjavil, da že dolgo ni več pristaš Kopernikovega nauka. Sodišče je Galileju prisodilo krivdo »močnega suma krivoverstva«, za kar se je moral v spokorniški obleki, s svečo v roki, javno spokoriti in zavreči »zločin kopernikanskega krivoverstva«. Del njegovega preklica se je glasil takole: "… se moram popolnoma odreči krivemu nauku, po katerem naj bi bilo Sonce središče sveta in negibno, Zemlja pa naj ne bi bila središče in bi se premikala, da ne smem imenovanega krivega nauka niti vzdrževati niti braniti ali ga na kakršen koli način pisno ali ustno učiti; potem ko sem bil opozorjen na to, da imenovani nauk nasprotuje Svetemu pismu, sem napisal in pustil tiskati knjigo, v kateri razpravljam o teh že prekletih naukih in njim v prid navajam tehtne razloge, ne da bi dodal še zaključni odgovor: zato je padel name težek sum krivoverstva … Ker bi pred Njihovimi eminencami rad odvalil od sebe težek, a upravičen sum, se s prisego odrekam, preklinjam in obsojam z odkritosrčno in nehlinjeno vero omenjene zablode in krivoverstva, kakor tudi vsak, Sveti cerkvi sovražen krivi nauk; tudi prisegam, da ne bom odslej niti ustno niti pisno trdil ali rekel nekaj, kar bi moglo povzročiti podoben sum proti meni."

 Tako se je za las rešil grmade. Ko je nato prispel v Sieno, kjer naj bi bil zaprt, se je po trditvah življenjepiscev z iztegnjenim sredincem dotaknil tal in izjavil: "In vendar se giblje (Zemlja)." (po latinsko: E pur si muove!) Preostanek življenja je ostal jetnik Inkvizicije, vendar so se zadovoljili z hišnim priporom v delu Firenc po imenu Arcetri. Sprejemal je lahko le obiskovalce s posebnim dovoljenjem. Leta 1638 je popolnoma oslepel in zdravje se mu je še poslabšalo. Umrl je 8. januarja 1642. Kot krivoverca ga niso pokopali v posvečeno zemljo. Šele čez sto let so prostozidarji dosegli, da so njegove ostanke prenesli v cerkev Svetega križa v Firencah. K njegovemu grobu romajo številni obiskovalci. Albert Einstein ga je imel za očeta znanosti, Stephen Hawking pa meni, da je k nastanku moderne znanosti in znanstvene metode prispeval več kot kdorkoli drug v zgodovini človeštva. Papež Janez Pavel II. je v imenu katoliške Cerkve Galilea uradno rehabilitiral leta 1992.

Glede Galilejevega poslabšanega vida in končne slepote je več domnev. Po eni naj bi si pokvaril vid z direktnim opazovanjem Sončevih peg skozi teleskop. Vendar je bolj verjetno, da je oslepel zaradi očesne mrene. Nekateri raziskovalci bi si želeli odpreti njegovo grobnico, da bi na osnovi preiskave njegovih ostankov in njihove DNK analize morebiti lahko ugotovili vzroke slepote, drugi pa iz moralnih razlogov temu nasprotujejo.